Hiša La Roche je danes sedež fundacije Le Corbusier, zgrajena je bila med leti 1923 in 1925.

Eksperimentalni projekt, ki je uvedel novo arhitekturalno filozofijo.

Imenuje se po švicarskem bankirju Raoulu La Roche-u, ki je imel veliko umetniško zbirko.

La Roche je bil Le Corbusierjev prijatelj (on je bil tudi Švicar) in je kupil veliko njegovih slik. Posledično mu je arhitekt predlagal, naj si zgradi hišo, kjer bo lahko zbirko ustrezno razstavil.

Tako sta Le Corbusier (s pravim imenom Charles-Edouard Jeanneret) in njegov bratranec Pierre Jenneret pripravila načrte za novogradnjo. Sestavljena je bila iz dveh delov

1. dom-galerija za La Rocha
2. družinski dom za Alberta Jeannereta (Corbuiserjevega brata), njegovo švedsko ženo Lotti Rääf in njune otroke.

Nahaja se na v slepi ulici v 16. okrožju, to je še danes zelo draga četrt in Corbusier je želel graditi na tem območju, da si je ustvaril sloves in posledično je dobil veliko novih naročil.

Danes je del Jeanneret sedež fundacije Corbusier – pisarne in arhiv, La Rochev del pa je odprt za ogled.

Uvod v Pet točk arhitekture

Z rabo novih materialov kot je armiran beton je lahko razvil nove arhitekturne ideje, ki jih je zapisal leta 1927 in poimenoval 5. točk nove arhitekture. Ti so

1. stebri – del hiše je na stebrih in to omogoča prostor za vrt
2. strešna terasa – skupno dostopna obema bivališčema
3. odprt tloris – je mogoč zaradi plošči iz armiranega betona, ki jih podpirajo stebri
4. prost načrt fasade – ni strukturnih omejitev
5. dolga okna – veliko svetlobe – vodoravna povezava med Jeanneretovim in La Rochevim delom.

Ta pristop je uporabljal še v kasnejših projektih, najbolj dodelan primer je vila Savoye .
Hiša la Roche je postala slavna kot eksperimentalni projekt s to tehniko. V njej tudi prvič uvede koncept ‘arhitekturnega sprehoda‘, ki doseže svoj vrhunec spet v vili Savoye leta 1928.

Hiši sta brez posebnega okrasja, sestavljeni sta iz osnovnih geometrijskih oblik, ki so bile osnova moderne arhitekture takratnega časa. Imenujejo jih tudi puristične vile.

Fasada je zasnovana iz geometrijskih oblik. Deluje le kot razmejitveni element med notranjostjo in zunanjostjo.

Terasa na strehi

Koncept terase na vrhu stabe je zasnoval leta 1915 kot zunanji prostor najbolj oddaljen hrupa ulice in omogoča dostop do svetlobe in bolj svežega zraka. Drobljenje armiranega betona je preprečil s travnatim vrtom, kjer je posadil rože in grmovje.

Sistem Dom-ino

Sistem Dom-ino, ki ga je Corbusier razvil leta 1914 ima ime sestavljeno iz besed domus – (latinsko za dom) in inovacija.

Prikazuje nov arhitekturni koncept, kjer šest stebrov nosi plošče iz armiranega betona in stopnišča ob strani. To ogrodje je zasnoval kot modularno enoto, iz katere se lahko sestavlja nove gradnje.

Ostane samo ustvariti in opremiti bivališče znotraj tega okostja popolnoma po želji.
To naj bi omogočilo novo podjetje, ki bi prodajalo serijsko izdelane standardne elemente za stavbno pohištvo in notranje pohištvo.
Najprej bi določili pozicijo vrat, oken in pohištva, prostore bi se lahko razmejevalo samo z omarami. Šele na koncu bi dodali zunanje in notranje stene.

Koncept je bil ustvarjen za obnovo po prvi svetovni vojni, ki naj bi predvideno trajala le tri mesece, v Flandriji. Tam imajo renesančne hiše okna skoraj čez celo fasado, kar bi pomenilo modernizacijo obstoječe arhitekturne tradicije z armiranim betonom.
Z armiranim betonom se je seznanil ob prihodu v Pariz iz Švice, ko je začel delati za brata Perret. Perreta sta bila pionirja gradnje z armiranim betonom.
Sistem Dom-ino omogoča uvedbo petih točk arhitekture, ki jih uporabi pri vsakem nadaljnem projektu.

Hiša La Roche – arhitekturni sprehod

Načrt je hišo razdelil na dva dela. Galerija in knjižnica v nadstropju – razstavni prostor za njegovo zbirko slik in skulptur, skupaj s sobo za goste v pritličju so služili kot javni del. Drugi del je privatno bivališče.

Atrij

Oba dela sta razmejena vsak s svojim stopniščem na levi in desni strani od vhoda. Stopnišči nista monumentalni, ampak skriti. Tako že sam vstop v stavbo vabi h ‘arhitekturnemu sprehodu’ z različnih točk. Corbusier je izhajal iz arabske arhitekture, kjer se preko peš hoje skozi prostor opazuje razvoj arhitekturnega prostora. To je ravno nasprotno baročni arhitekturi, ki je zasnovana na papirju okoli teoretične fiksne točke.

Arhitekturni sprehod je sestavljen iz treh elementov

• ustvariti monumentalen vhod, ki vzbudi radovednost po nadaljnjem raziskovanju
• ustvariti več točk, ki nudijo različne poglede
• ohraniti razmerje med samimi elementi in arhitekturno celoto.

Cilj arhitekturnega sprehoda je povabiti obiskovalca, naj nadaljuje z odkrivanjem prostora.

Galerija

Kot v vili Savoye ima hiša La Roche klančino, ki je del arhitekturnega sprehoda. Povezuje dve nadstropji, kar za Corbusierja pomeni, da si tako lažje ogledujemo prostor med hojo z različnih točk. Stopnišče razmejuje, klančina povezuje.

Konceptualna razlika med vhodom in galerijo, je da vhod zasnovan kot navpični prostor, galerija pa kot vodoravni. Vhod je popolnoma enobarvni, medtem ko je galerija že kot prostor večbarvna.

Prostor je Corbusier ponovno adaptiral leta 1927, namesto parketa je dal na tla kavčuk. Dodal je mizo in svetilo, ki nekoliko onemogoča dostop svetlobe do slik.

Knjižnica

Knjižnica je v drugem nadstropju, v katero se obiskovalec vzpne po klančini, je namenoma umaknjen kraj, ki je namenjen mirnemu branju. Svetloba prihaja s stropa in s strani iz vhodnega prostora. Knjižna polica služi kot balkonska ograja.

Zasebni del

Okna v traku ustvarjajo povezavo notranjost-zunanjost. Takrat so bila okoli večinoma drevesa, okolica je bila še manj pozidana.

Jedilnica v prvem nadstropju zasebnega dela je brezokrasna:
Prav tako ‘puristična spalnica‘, kjer ni drugega kot postelja, miza, nizka omara in preproga. V njej je la Roche obesil svoje najljubše ‘puristične’ slike od Corbusierja in Ozenfanta.

Polikromatski eksperiment

Hiša La Roche je za Corbusierja tudi prvi eksperiment v polikromiji. Raba barv v arhitekturi je bila zanj povezava s slikarstvom. Sam se je najprej imel za slikarja in šele potem arhitekta.

Določene barve poudarijo del arhitekture, druge ga lahko prikrijejo. Notranjost hiše mora biti bela, ampak da lahko cenimo belino , mora biti prisotna urejena večbarvnost.
Stene v polsenci so modre, tiste izpostavljene svetlobi so rdeče, …
Z barvami je tudi izpostavil določene pohištvene elemente kot je klančina, kamin…

Polikromija na delu ustvari novo dojemanje prostora in ritma ‘arhitekturnega sprehoda’. Tri vrste barv, ki jih je definiral Corbusier preko svojih teoretičnih raziskav so:

• močna,
• dinamična in
• prehodna.

hiša La Roche danes

La Roche ni imel dedičev in je hišo zapustil Corbusierju, da postane sedež njegove fundacije. Od leta 1968 je hiša La Roche tudi uradno last Fundacije Corbusier, malo zatem so jo tudi odprli za javnost.
Zbirko svojih slik je zapustil muzeju umetnosti v Baslu.

Ob prenovi leta 2009 so natančno preučevali polikromijo notranjosti in zato naredili tudi več sondiranj barvnih plasti na steni, da so stenam povrnili izvirne barve.

Več na www.fondationlecorbusier.fr

Podobno kot v vili Savoye so morali rešiti težave s hidroizolacijo. Te so se pojavile že La Rochu, ampak zanj je bilo to manj težavno, ker je imel stalno bivališče v enem od pariških Hausmannovih blokov.

Fundacija hrani tudi pisma med Corbusierjem in galeristom Louisom Carréjem, ki je bil njegov sosed v bloku Molitor .
Carré ga ni izbral kot arhitekta njegove hiše v predmestju Pariza. Vseeno je večkrat prijatelja povabil, naj pride pogledat Aaltovo izvedbo . Vendar nikoli ni hotel, v pismih se je vedno izgovarjal: sem zaseden, sem na poti, sem na gradbišču,…

Praktično

Naslov je 10 square du Docteur Blanche. Najlažje se do tja pride z linijo metroja 9 – postaja Jasmin.

Praktične informacije o obisku in nakupu vstopnic najdete na strani fundacije.

Ne zamudite vsake nove objave bloga Heksagon Pariz. Prijavite se na novice.