V muzeju arhitekture je Le Corbusier-jeva stanovanjska enota del moderne stalne zbirke. Muzej arhitekture se nahaja na trgu Trocadero, ki je znan po najboljšem pogledu na Eifflov stolp. Palača Chaillot, ki omejuje trg in v sredini odpira pogled na Eifflov stolp je bila zgrajena za svetovno razstavo v Parizu leta 1937. Muzej arhitekture se nahaja v levem krilu, gledano s trga Trocadero.

Le Corbusier Sončno mesto – cité Radieuse v Marseillesu.

Stanovanjski blok Sončno mesto, je bil zgrajen med leti 1947 in 1952. Načrte je pripravil Le Corbusier Zasnova celotnega bloka ponovno temelji na ‘Petih točkah moderne arhitekture‘.
Zamišljeno je bil kot bivališče po meri človeka – stroj za bivanje, kot je avtomobil stroj za potovanje.

Nastal je kot prototip, ki je izhajal iz eksperimentov za večstanovanjski objekt, ki ima vso potrebno infrastrukturo za sobivanje 1200 oseb. Pri zasnovi je sodeloval je s hotelirskim svetovalcem, da je prilagodil blok za 300 – 400 družin oziroma za 1000 do 2000 prebivalcev.

Stanovanjski blok vsebuje 337 stanovanj, ki imajo 23 različic – od garsonjere do velikega družinskega stanovanja. Vse variante izhajajo iz ene ideje, kjer stanovanje razdeljeno v spodnji in zgornji del – en na zahodni in drug na vzhodni strani. Vsak del ima balkon. Samo 26 stanovanj je enoetažnih.

V muzeju arhitekture je predstavljeno je stanovanje tipa “E” iz Marseillesa

Na osnovu teorije modulorja je uporabil le 15 mer za celotno stanovanjsko enoto, ki se stalno ponavljajo in tako veliko stavbo ohrani na človeški velikosti.

Višina tla-strop je 2,26 m. Dnevna soba ima dvojno višino stropa, saj se povezuje s spalnim delom zgoraj, široka je 3,66 m. Celotno stanovanje je dolgo skoraj 25 m. Vsak balkon oz loggia ima širino 4 m, kot je širina stanovanja.

Značilnost Le Corbusierja je, da so prostori razmejeni z omarami. Cilj je imeti največ shrambe na najmanjši kvadraturi. Stopnice v notranjosti usmerjajo “arhitekturni sprehod” skozi stanovanje.

Kuhinja je majhen prostor po zgledu letalskega kokpita, kjer je vse na dosegu roke.

V nadstropju so glavna spalnica, otroška soba, ki se lahko razdvoji v dve sobi in kopalnica.

Vsako stanovanje je imelo interni telefon. Električni števec je viden s hodnika, tako da odčitavanje ne moti stanovalcev. Na zunanji strani imajo jekleno škatlo za dostavo, ko stanovalci niso doma.

Barva

Le Corbusier je uporabljal barvo kot arhitekturni element, saj z barvo lahko

• vizualno približaš steno – črna,
• jo oddaljiš – svetlo modra ali
• celo uničiš – rumena.
  

Modulor

Načrti sledijo konceptu Modulorja, kar zajema tako osnovne dimenzije gradbene konstrukcije, kakor tudi razne elemente interierja.

Modulor je sestavljen iz besed module (merska enota) in nombre d’or (zlati rez).

Zlati rez razmerje med dolžinama a in b, ki sta prikazani na spodnji sliki, tako da je ploščina modrega kvadrata – a^2 enaka ploščini zelenega pravokotnika – (a+b)*b
Zlati rez je tudi razmerje med Fibonaccijevimi števili. Fibonaccijeva vrsta so števila, kjer je vsako naslednje vsota predhodnih dveh. Na zgornji sliki lahko vidite, da je vsaka dolžna vsota spodnjih dveh vrednosti.

V Le Corbusierjev primeru je merska enota 183 cm visok človek.
Z dvignjeno roko ima višino 226 cm, kar je višina do stropa v stanovanjski enoti.
Tretje glavno merilo je višina popka, ki je 113 cm.

Iz teh mer je določil dimenzije za pohištvo. Tako je za kuhinjski pult določil višino 70 cm, 86 cm
za kuhinjske elemente in višina stola je bila 43 cm. Vse te vrednosti so nižje od današnjih standardov.

Plan Voisin – načrt za rušenje dela Pariza in nove bloke.

V 20. stoletju je se je zaradi hitre industrializacije in veliko gradenj pojavila potreba
po ‘urbanističnem urejanju’ mesta.

Mesto Pariz je bilo predvsem Haussmannov del z modernimi stavbami za premožnješe prebivalstvo. Ena od idej leta 1929 je bila, da se glavno mesto enostavno preseli.

S temi potrebam urbanizacije Pariza je leta 1922 Le Corbusier pripravil načrt modernega mesta na praznem terenu.

Študijo je prilagodil specifično za Pariz leta 1925 s finančno podporo tovarnarja Gabriela Voisina.
Gabriel Voisin je bil inženir, tovarnar in letalec. Le Corbusier je zasnoval kljuke za Voisin avtomobile in njegov najljubši avtomobil je bil Voisin C7.

Avto Avions Voisin C7 – La lumineuse

Model C7 je podjetje Avions Voisins komercializiralo leta 1924. Nadimek “lumineuse” – svetla se ga prime zaradi velikih oken. Izdelan je bil iz aluminijevih plošč, kar je pomenilo manjšo težo in posledično je lahko dosegel hitrosti 110 km/h in več !!! Imel je stransko luč, ki osvetli cesto spodaj in ne blešči nasproti vozečim vozilom. Okna so imela čisto nov inovativen sistem spuščanja.
Značilnost Avions Voisin avtomobilov je bila učinkovito oblikovanje ohišja, da so zmanjšali upor in dobra porazdelitev teže bremen, da so zagotovili stabilnost vozila na cesti.

V štirih letih proizvodnje – do leta 1928 so izdelali 1350 modelov.

Nekje v Angliji je leta stal v garaži avto Voisin C7 s serijsko številko 18 330. Leta 2014 ga je odkupil švicarski zbiratelj Christoph Grohe. Uspel, je potrditi, da je točno to vozilo pripadalo Le Corbusierju. Restavrirali so ga v Avstriji – fotografije prej/potem lahko najdete na spletni strani podjetja. Danes je last arhitekta Normana Fosterja, ki ga je razstavil v svojem paviljonu v Madridu.

Urbanizem – nov koncept

Le Corbusierjev načrt iz leta 1922 je predvidel popolno spremembo, mesto je predvidel za 3 milijone prebivalcev (danes ima Pariz dva milijona prebivalcev). Urbanizem je bil takrat relativno nov koncept in sam načrt je analitična študija urbanistične doktrine.

Določil je štiri glavna načela

1. – razredčitev središča mesta
2. – zvišanje gostote prebivalstva
3. – izboljšava pretočnosti
4. – povečava zelenih površin

Podoben načrt rušenja in številnih novogradenj je imel že Haussmann leta 1853. Mesto je ceno tega projekta odplačalo šele leta 1920. Finančno breme Corbusierjevega projekta je bilo veliko večje od Haussmannovega. Haussmann je predvidel objekte s šestimi nadstropji, tehnologija 20. stoletja je omogočala gradnjo celo 60 nadstropji ali več, kar bi pomenilo, da se sprosti prostor za pešce in promet.

Ena od temeljnih idej je bila – odpraviti ozke ulice, ki so kot hodniki.

Nove ulice naj bi bile veliko širše in obdane z drevesi. Glavna sprememba, ki je botrovali novi zasnovi, je prihod avtomobila v mestni promet. Ozke ulice v mestu ne omogočajo tekočega pretoka avtomobilov in vožnje pri višjih hitrostih.

Kot analogijo za svoj novo zasnovo mesta je prikazal krvni obtok v telesu. Hitrejši in enostavnejši pretok za pešce in avtomobile.

Na desnem bregu Sene je predvidel rušenja za stanovanjsko četrt in poslovno četrt. Poslovna četrt danes obstaja na robu Pariza – la Defense. Ohraniti je nameraval Louvre, Palais Royal in trg Vendome.

Mesto je definiral preko ravnih osi – nebesnih (nebo je bilo za Corbusierja tudi arhitekturni element) in zemeljskih.

Ideja je bila, da v mesto umesti 3. do 4-krat več prebivalcev, hkrati bi stavbe zavzemale le 5 do 10% površine. Kljub visoki ceni projekta je ta urbanistična ideja predvidevala velik finančni prihodek.

Plečnik in njegovi arhitekti

Zanimivo mi je bilo izvedeti, da Plečnik ni maral Corbusierja. Rekel je:

“Kar zna Corbusier, znam tudi jaz, kar znam jaz, Corbusier ne zna!”

Medtem ko ga je Le Corbusier opisoval kot “Votre bel et seul de Ljubljana” –

Vaš lep in osamljen iz Ljubljane.

Nekateri Plečnikovi učenci so bili na praksi v Le Corbusierjevem ateljeju med leti 1937 in 1939 na izpopolnjevanje, da so se spoznali z sočasnejšimi trendi, ki tradicionalnemu Plečniku niso ugajali.

Kar je sam Le Corbusier imenoval “L’époque Slovène” – slovensko obdobje.

Nabolj zanimiva primerjava se mi zdi Ravnikarjeva maketa za današnji trg republike in plan Voisin.

Pogosto primerjajo s Sončnim mestom Kozolec na Slovenski cesti, katerega arhitekt je Edo Mihevc.
Meni je tu bolj očiten koncept oken v traku in na stari sliki – koncept gradnje Dom-ino. Stebri, ki držijo betonske plošče.

Ne zamudite vsake nove objave bloga Heksagon Pariz. Prijavite se na novice.