Iztirjen vlak na postaji Montparnasse je bil dogodek, ki je fasciniral javnost in ostal osupljiv do danes zaradi odmevnih fotografij navpične lokomotive naslonjene na fasado železniške postaje.

Spodnji opis izhaja iz pregleda časopisov, ki so pisali o dogodku. Zgodba je zaradi velike vsebine razdeljena na dva dela. V prvem je opisana nesreča, v drugem, naslednji teden, sledi opis odpravljanja posledic nesreče in potek preiskave.

Nesreča

V torek 22.10.1895 točno ob štirih popoldne je zaradi visoke hitrosti na postaji Montparnasse iztiril potniški vlak in prebil steno fasade ter navpično pristal na trgu Rennes, danes trg – place 18. juin.

Na pariški postaji Montparnasse so takrat imele glavne linije peron na nivoju drugega nadstropja. To je okoli 10 m nad tlemi. Na fasadi terminusa je bila steklena stena z uro na notranji strani in bila obrnjena proti trgu. Terminus tirov s tirnimi zaključki je bil le 15 m oddaljen od fasade. Dve okni na fasadi sta imeli višino 8 metrov.

Le Figaro je opisal, da se je ob četrti uri slišal hrup podoben eksploziji. Skozi kamniti zid postaje je odletela lokomotiva in pristala na trgu. Tramvaj pod postajo je ravno odpeljal pred njenim padcem.

Tako je lokomotiva razbila 1.2 m debel zid in padla ven. Padla je navpično in tender se je ustavil na njej, to je ustvarilo oviro, ki je ustavila prljažni vagon zadaj. Potniški vagoni s sto triindvajset potniki so ostali na tirih. Ostali so nepoškodovani. Nekatere je streslo, eni so zadeli sopotnike nasproti njih in določeni so s koleni butnili ob klopi. Vsi so lahko nemudoma odšli domov.

Zunaj na trgu je zavladala zmeda, predvsem so bili prestrašeni konji. Iz lokomotive je še naprej vztrajno puhala para in kolesa so se še naprej vrtela v prazno. Ljudje so se bali, da jo bo razneslo.

Prednji del lokomotive je zaril okoli 24 cm v tlak.

Gasilci iz doma Chaligny so ugasnili lokomotivo in zavarovali območje.

Okoli lokomotive kot tudi pod tenderjem so postavili podporno konstrukcijo, ki jo je zavarovala v njeni situaciji, dokler je potekala preiskava. Okoli fasade postaje so tudi postavili polkrožno zaščitno ogrado, da so omejili dostop mimoidočim in tako preprečili možnost poškodb. Saj je bilo zunaj na trgu vedno več radovednežev.

Več časopisov poudarja, da so se ustavile ure na steni postaje ob trku, ob 4h.

Ob 18h je na kraj nesreče prišel minister javnih del g. Dupuy-Dutemps in ostali uradniki.

Sporočilo za javnost družbe zahodnih železnic.

Nesreča, ki bi lahko imela veliko hujše posledice se je zgodila danes ob štirih popoldne na postaji Montparnasse. Hitri vlak št. 56 iz Granvilla v Pariz je prevozil postajo z visoko hitrostjo, prebil tirni zaključek in fasadno steno postaje. Lokomotiva in tender sta padla navpično na pročelje postaje na trg Rennes, na mesto, kjer je tramvaj postaja. Prtljažni in poštni vagon sta se ustavila na tlaku perona, deset vagonov za njima je ostalo na tirih. V vlaku je bilo okoli 120 potnikov, ki začutili močan sunek, ampak niso utrpeli hujših poškodb in so lahko takoj odšli domov.

Nesrečno žrtev, go. Aiguillard, trgovko s časopisi, je zmečkal padec lokomotive.
Vzrok nesreče je še neznan. Strojevodji so zaradi močnega odziva na dogodek srčne palpitacije preprečile, da bi razložil, zakaj ni mogel obvladati hitrosti vlaka.
Javno tožilstvo je obveščeno.

Že po prvem obvestilu je poslovodstvo prišlo na kraj nesreče. Z odobritvijo policijskega prefekta in vodstva družbe bodo z odpravljanjem posledic nesreče začeli jutri.

Opis vlaka

Lokomotiva številka 721, ki je vozila hitri vlak številka 56 je ob 8.45h zjutraj zapustila mesto Granville v Normandiji (ob Rokavskem prelivu). Prihod na postajo Montparnasse je bil predviden ob 15.55 na tiru št. 6. Vlak sta vodila strojevodja Pellerin in kurjač Garnier. V njem je bilo 123 potnikov.

Vlakovna kompozicija

• lokomotiva tipa 2-4-0 “sistem Stevenson”, to serijo so dali v promet med 1877 in 1878,
• tender z rezervoarjem za vodo,
• prtljažni vagon D7513,
• prtljažni vagon D-16, je imel polomljeni prednji kolesi,
• poštni vagon št. 202 – zadnji del je ostal na tirih.
  • Za njimi še 12 vagonov, ki so ostali na tirih
• dva vagona 3. razred,
• dva vagona 2. razred,
• dva vagona 1. razred,
• dva vagona 2. razred,
• trije vagoni 3. razred,
• prtljažni vagon z zavoro.
  • Porazdelitev potniških vagonov se po različnih časnikih razlikuje, pogosto se omenja tudi prisotnost salonskega vagona št. 1506. Časnik La Croix celo omenja, da je za zamudo, kriv ravno salonski vagon poslanca Christophle-a, saj so porabili veliko časa za njegov priklop na vlak.

V sprednjem vagonu je bil vlakovodja Mariette, stanujoč rue de la Tour Malakoff in v zadnjem sprevodnik Le Goff.

Strojevodja in kurjač

Strojevodja Guillaume Pellerin, star 35 let (rojen 1860), stanujoč 108 rue de Chateau, je bil že 12 let zaposlen v družbi. Za časnik Gil Blas je v intervjuju njegova žena pojasnila, da je bil tudi njegov oče zaposlen v tej družbi.

Strojevodji Pellerinu so zaradi močnega odziva na dogodek srčne palpitacije preprečile, da bi nemudoma razložil, zakaj ni mogel obvladovati vlaka. Vse kar je lahko povedal, je bilo da se zavore niso odzivale in obrat pare ni zadostoval. Pellerin je bil še mlad strojevodja, vendar so ga njegovi sodelavci in nadrejeni vedno močno cenili.

Kurjač Victor Garnier, star 47 let, stanujoč 73 rue Vandamme, v družbi zaposlen že od 1880. Kljub nesreči je ohranil mirno kri in dal izjavo za novinarje.

Izjava kurjača Garniera:

Zavora Westinghouse je delovala na poti Ouest-Ceinture, kjer zavoj na progi zahteva upočasnitev. Šele pri ulici rue de Chateau, ni več prijela. Razloga za to ni poznal.
Strojevodja je je sprožil alarmni žvižg, da sprevodnik proži ročno zavoro. Zavora na tenderju tudi ni delovala. Strojevodja je obrnil paro, vendar ni učinkovalo.
Sam je nato sipal pesek na tire, da s trenjem upočasni tek. Tako sta uspela zmanjšat hitrost okoli 10-15 km/h do postaje.

Ko ni preostalo več nič drugega sta zagrabila stranski vstopni drog, Pellerin na desni, kurjač na levi.
Sunek ga je vrgel iz vlaka in je pristal na tirnem zaključku. Bil je nepoškodovan razen zvina na levem zapestju. Ko se je nekoliko opomgel je šel dol na trg pogledat, kje je strojevodja Pellerin, saj je bil mnenja, da je padel skupaj z lokomotivo. Zunaj je splezal v lokomotivo odprl varnostni ventil za paro in nadaljeval z iskanjem sodelavca. Dva uslužbenca postaje sta ga prišla iskat in mu sporočila, da je Pellerin padel na sosednji tir in je nepoškodovan.

Izjave potnikov

Poslanci

Med potniki so bili tudi trije poslanci francoske regije Orne.

• g. Christophle – hkrati tudi guverner banke Crédit Foncier z družino. Vračal se je z gradu Gué-aux-Biches pri kraju Bagnoles. Njega so novinarji opisali kot pretresenega nad izkušnjo in da si bo vzel nekaj dni počitka, da si opomore, saj ga je vrglo v zid v salonskem vagonu, kjer je bil z ženo, hčerjo in zetom.
• g. Lévis-Mirepoix, in
• g. Gévelot z ženo

Pričevanje poslanca regije Orne – gospoda Gévelota.

V kraju Briouze se je na vlak je vkrcal z ženo in gospo iz kroga prijateljev v kupe v prvem razredu, njegova služkinja in sluga sta potovala v sprednjem vagonu drugega razreda. Od Briouze do Versaillesa je imel vlak na vsaki postaji dvajset minut zamude. Upočasnjevanje je potekalo brez sunkov, kar pomeni, da so zavore dobro delovale in da je strojevodja ustrezno postopal.

Od Versaillesa do Pariza je vlak vozil z izredno visoko hitrostjo. Povedali so mu, da vozijo hitreje, da bi nadoknadili zamudo. Na prihodu na postajo pa je opazil, da vlak ni zmanjšal hitrosti, kot je bilo običajno. Ko je pogledal skozi okno je na peronu videl postajno osebje, ki so z dvignjenimi rokami in zaskrbljeno gledali naš vlak. Bal se je že, da so pogubljeni. Čutili so močen sunek in zadeli so v svoje sopotnike v kupeju. Nekaj sekund kasneje, jih je stresel še en sunek, ki je bil manj silen kot prvi. V njegovem kupeju se ni nihče poškodoval.

Ko se je vlak ustavil so se hitro izkrcali in šli preverit ali se je kaj zgodilo služabnikoma. Bili so pomirjeni, ko so videli, da sta živa in zdrava. Služkinja je imela polomljen zob od sunka, ko je vanjo zadel sluga, ki je sedel nasproti nje.

Izjave

Krčmarka pivnice na postaji pod terminusom je za Petit Journal opisala paniko prisotnih ob hrupu lokomotive. Instinktivno so vsi sklonili glave in bili pod vtisom, da se postaja podira nad njimi.

Gospod Léon, zaposleni natakar, je pojasnil, da je ravno stregel stranko v pivnici. Ko je zaslišal hrup, je stekel ven in na trgu videl truplo gospe Aiguillard. Malo po dogodku sta iz šole, na kraj nesreče prišla še njena otroka. Nekoliko kasneje je prišel še njen mož, vsem znan kot “oče Jules”. ‘Ubogi ljudje’, je izjavil.

Gospa Pelletier (40 let) je imela časopisni kiosk znotraj postaje zraven tirov. Uspela se je umakniti, vendar je časopisi leteli povsod po postaji, potem ko je vlak podrl kiosk.

Potnik gospod Dois:
Zaradi velike hitrosti vlaka niso mogli verjeti, da so že na postaji. Kupe v 3. razredu, kjer je potoval, je bil poln. Čutili so tri sunke. Prvi jih je vrgel nazaj, drugi naprej in treji jih je stresel, kot če bi bili v čolnu. Izhodna vrata je moral odpreti na silo, ob izkrcanju so zagledali presenečene ljudi na peronu. Pogled na prebit zid in lokomotivo spodaj jih je tako presenetil, da se se zasmejali.

Potnik gospod L. je tudi povedal, da je čutil tri sunke in ko se je vlak ustavil, odprl okno in skušal doumeti, kaj se je zgodilo.

Gospa Augustine Baudin, 30 let, služkinja pri g. Debray-u je utrpela udarnine v hrbtu. Kot tudi dva gospoda, ki se nista želela predstaviti.

Na vlaku je bilo 123 potnikov. Veliko jih je povedalo svojo izkušnjo. Njihova skupna točka je bila, da so bili vsi zaskrbljeni nad hitro vožnjo na postaji in so se spraševali, kako se bodo ustavili. Čutili so več sunkov in se izkrcali iz vlaka brez da bi vedeli, kaj se je zgodilo.

Žrtev

Edina žrtev, ki jo je povzročil iztirjen vlak na postaji Montparnasse, je bila trgovka časopisov, ki je imela kiosk na tramvajski postaji ob fasadi. Njeno ime je Marie-Augustine-Camille Aiguillard, stara 37 let – rojena 17.2.1857, stanujoča na naslovu 1 rue Guilleminot, v četrti Plaisance. Mati dveh otrok (Gaston in Julien) starih šest in devet let, po poklicu šivilja.

Njen mož, znan tudi kot ‘oče Jules’, star 47 let, je šel po večerno izdajo časopisov in v tem času ga je redno nadomeščala.

Padajoča lokomotiva jo je dobesedno zmečkala. Velik rdeč madež je bil viden pod kamenjem. Drobovje je bilo vidno med strgano obleko, roke so bile od skoraj odtrgane. Glava je postala rdeča zmes in v njej so plavali oči in zobje (La Croix). Njene posmrtne ostanek so pospravili v železni zaboj in ga dostavili na njen naslov.

Pogreb gospe Aiguillard se je začel 26.10.1895 zjutraj ob 9h z mašo v Marijini cerkvi župnije Plaisance, pokopali so jo na pokopališču Montrouge.

Železniška družba je nase prevzela stroške pogreba in izobraževanje obeh otrok ter jima zagotovila zaposlitev v družbi. Njen mož je dobil denarno odškodnino najprej v vrednosti 300 fr in nato še 341 fr. Otrokoma so tudi zagotovili možnost bivanja v sirotišnici Trappe-de-Soligny.

Nadaljevanje…

V naslednjem članku nadaljujemo z opisom pospravljanja posledic nesreče in preiskavo.

Članek je bil sestavljen iz pregleda časopisov tistega časa in vsi so javno dostopni preko spleta na strani francoske narodne knjižnice Gallica. https://gallica.bnf.fr/html/und/presse-et-revues/les-principaux-quotidiens