Ravelov dom Belvedere se nahaja v mestu Monfort-L’Amaury na robu gozda Rambouillet. Tja se je skladatelj preselil leta 1921 in imel svoje stalno prebivališče. Pri 46 letih je tako prvič živel na svojem. Hišo je izbral zaradi bližine narave in hkrati Pariza, kjer je imel koncerte in obiskoval brata.

Veliko pozornosti posvetil notranji ureditvi. Hiška je dolga vzdolž ceste na grič in še jo je podaljšal. Dodal je prizidka na sprednjem in zadnjem delu. Za prenovo porabil več sredstev kot za nakup nepremičnine.

Domovanje je opremil z mnogimi okrasnimi predmeti, igračkami in predvsem majhnimi avtomati, ki jih je zbiral. Imel je rad barve in mešal različne stile, posebno rad je imel azijske elemente. Glede podrobnosti v opremljanju je bil zelo natančen, kot tudi nad svojim stilom oblačenja.

Maurice Ravel je bil rojen v Baskiji, saj je bila od tam njegova mati, njegov oče je bil Švicar. Srečala sta se v Španiji, med tem ko je delal kot inženir na Eifflovem projektu španskih železnic. V Eifflovi ekipi je sodeloval tudi v Parizu. Španski stil je zelo vplival na Ravelov glasbeni stil, ki ga imenujejo tudi glasbeni impresionizem.

Glasbo je pisal za vse inštrumente, sam je igral samo klavir. Kot pianist je brezplačno spremljal monfortski pevski zbor in se rad vključeval v mestno kulturno življenje. Veliki slavi navkljub so vstopnice za njegov koncert v mestu stale le 10 frankov, v Parizu 250 frankov.

Sprehod skozi hiško Belvedere

Vstopi se pri kuhinji, ki je dograjeni del stavbe in ima ploščice do stropa, v kateri je želel imitirati znanstveni laboratorij.

Eden iz prvih predmetov, ki se jih vidi ob vstopu sta njegova čelada in čutara iz prve svetovne vojne. Za služenje se je javil prostovoljno. Za prvo linijo na fronti je bil prestar in je kot črnovojnik vozil rešilca.

Hiša se nadaljuje proti sprejemnici in nato jedilnici, kjer je veliko slik. Tiste s švicarskimi motivi so od strica Edouarda Ravela (po njem so poimenovali tudi njegovega brata), ki je bil slikar. Ena ima podpis slavnega slikarja; za-to je želel, da jo gostje pohvalijo, nato jim je povedal da je kopija.

Sledi majhna delovna soba s knjižnimi policami in majhno pisalno mizo za pisanje pisem. Njegovo korespondenco so po smrti zbrali v Carnets de Ravel, v njih je veliko opisoval proces svojega ustvarjanja in navodila kako izvajati njegova dela. Zraven je gramofonom, kjer je poslušal jazz. Dobil ga je v dar od podjetja Thomson leta 1932, v zameno za promocijo, vendar ni bilo nič iz tega.

V salonu je na celi površini preproga za dodaten vtis udobja. Za divanom je skrivna soba, kjer je skrival svoje glasbene zapise.

Na koncu hodnika hiše je po meri oblikovana soba za klavir. Stropovi so visoki in ni pravih kotov, da se ob odboju zvoka ne pojavijo resonance.

V pritličju je spalnica s kopalnico, ki ima dostop na teraso. Kopalnica je zelo moderna za njegov čas in večja od kuhinje. Veliko časa je preživel v kopelih. Barvo pižame je izbiral po razpoloženju.

Bolero

Bolero je njegovo najbolj slavno delo. V Franciji je danes ‘de rigeur‘ glasba za 1. januar – uvod v novo leto. Napisal ga je za balet Ide Rubenstein. Sestoji iz ene same glasbene fraze, ki se ponavlja.
Za glasbenike takratnega časa je bilo preveč moderno, za kritike preveč isto – premalo vsebine za ceno vstopnice.
Pravijo ji mojstrovina brez glasbe – vaja orkestracije.
Ravel sam ni razumel njegove popularnosti.

Koncert za levo roko

Pianist Paul Wittgenstein (filozof Ludwig je bil njegov mlajši brat) je na fronti izgubil desno roko. Ravelu je leta 1929 naročil koncert, ki bi ga lahko igral. Najprej mu rezultat ni bil všeč in sta se skregala. Šele kasneje je Wittgenstein doumel globino dela.

Ob poslušanju se klavirski del sliši enako bogat, kot če bi igrali dve roki.

Vpliv bolezni na Ravelovo glasbo

Ravel je pri 57-59 letih začel slabeti zaradi napredovanja degenerativne bolezni na možganih.

Razlaga preko – Unraveling Bolero

Moj najljubši podkast kanal Radiolab v eni od epizod opisuje razvoj Ravelove bolezni in vpliv spremembe delovanja možganov na pisanje glasbe. Njegovo delo primerja z ustvarjanjem biologinje Anne Adams, ki jo je ista diagonza spremenila v slikarko.

Njena najbolj znana slika nosi ime Unraveling bolero (razvijanje bolera). Ugotovili so, da je nastala v podobni točki razvoja bolezni kot pri skladatelju.

Za bolj natančni opis še znanstven članek revije Brain, ki poglablja primerjavo. Vreden klika, že zaradi njenih slik.
https://academic.oup.com/brain/article/131/1/39/346188

Hiša postane muzej

Po umetnikovi smrti je njegov brat pustil vse nedotaknjeno in zaposlil oskrbnico, ki je skrbela za hišo. Dokler ni kasneje postala muzej.

Ta oskrbnica ni bila nihče drug kot gospodinja pisatelja Marcela Prousta, Celeste Albaret, ki je zdaj pokopana na mestnem pokopališču.

Videosprehodi

Spodnji video prispevek je pripravila občina Monfort-L’Amaury.

Spodnji video prispevek je pripravil BBC radio – voditeljica se sprehodi skozi hišo.

spletna stran muzeja

Ne zamudite vsake nove objave bloga Heksagon Pariz. Prijavite se na novice.