Grad Chenonceau je grad na mostu čez reko Cher. Znan je tudi kot damski grad, saj so ga skozi več stoletji upravljale in v njem bivale dame. Danes je še vedno v zasebni lasti družine Menier.

Za Versaillesom je drugi najbolj obiskani v Franciji.

Zgodovina

Prvič je bil omenjen že v 11. stoletju, na tem mestu je bil včasih utrjen mlin. Grad na mostu in na temeljih starega mlina je med 1514 in 1522 zgradil Jean Marques. Most ni imel namena povezave z obema bregovoma, ampak z njim so lahko lažje nadzorovali promet med Berryjem in Anjoujem čez reko Cher, ki se izliva v Loaro. Takrat so po reki tovorili velike količine lesa, vina in živalske krme.

Katherine Briçonnet

Po koncu 100-letne vojne, ki je tudi pustila posledice na gradu je prešel v last Thomasa Bohiera. On je bil osebni sluga takratnega francoskega kralja Karla VIII. On je porušil del starega gradu in ga želel popolnoma obnoviti v modernem slogu. Obnova je trajala 6 let med 1515 in 1521 in jo je v celoti nadzorovala in vodila njegova žena Katherine Briçonnet. V novem gradu je gostila mnoge plemiče in dvakrat jo je obiskal tudi kralj Franc I. Naslednja generacija je zaradi dolgov prejšnje, morala lea 1535 prepustiti grad kralju.

Diane de Poitiers

Henrik II je leta 1547 podaril grad Chenonceau v osebno last svoji favoriti Diane de Poitiers. Ona je ponovno prenovila zapuščen grad in za-to zaposlila arhitekta Philibera Delorma, ki je tudi moderniziral njen grad Anet. Po smrti kralja 1559 jo je kraljica Katarina Medičejska prisilila, da zapusti grad. V zameno ji je ponudila grad Chaumont, Katarina pa je prevzela Chenonceau zase.

Katarina Medičejska

Katarina Medičejska je izbrala grad Chenonceau kot svojo glavno rezidenco. Grad je v veliki meri preuredila in dogradila in tam je organizirala mnoge razkošne gostije. Njen tretji sin, ki je postal kralj Henrik III je tam tudi bival s svojo ženo Louiso Lotrinško. Ona je podedovala grad po smrti svojega moža 1589. Novica o njegovem atentatu, jo je tako pretresla, da se je za vedno zaprla v grad. Celega je prekrila v žalne črne barve in se oblačila samo v belo: Tako je postala znana kot “Bela dama iz Chenonceau-ja”.
Po še nekaj menjavah lastnikov in dolžniških postopkih postane leta 1606 lastnica gradu Marija Luksembourška. Ona je kasneje prevzela tudi grad Anet.

Louise Dupin

Zadnji kraljevski obisk na gradu Chenonceau je bil Ludvik XIV. Po mnogih menjavah leta 1733 grad kupi posestnik Claude Dupin, ki je prvi neplemič v zgodovini lastnikov. Vodenje gradu prevzame njegova žena Louise Dupin, ki v svojem salonu gosti Voltaira, Fontenella, Marivauxja, Montesquieuja in Buffona. Jean-Jacques Rousseau je bil njen osebni tajnik.

Pravijo, da je Louise Dupin uvedla razliko med poimenovanjem gradu Chenonceau in kraja Chenonceaux. Na gradu je bivala tudi med francosko revolucijo, kjer ji je uspelo zavarovati del premoženja pred uničenjem. Pokopana je na desnem bregu reke Cher. Iz linije Dupinov izhaja tudi pisateljica George Sand, rojena kot Aurore Dupin.

Inšpektor kulturne dediščine Prosper Mérimée je na leta seznam loarskih gradov kot zgodovinski spomenik med prvimi uvrstil tudi Chenonceau, kot tudi Chaumont, Blois, Chambord, Amboise, Beauregard in Chinon. Sicer sam ni bil navdušen nad idejo, da se daje subvencije privatnim zgradbam, vendar v tem primeru je šlo za tako pomembno, da je izjema morala biti.

Marguerite Pelouze

Leta 1864 kupi grad bogata dedinja Marguerite Pelouze, ki popolnoma prenovi grad. Ona je zadnja v liniji lastnikov, ki uvede večje spremembe in preureditve. Arhitekt, ki je vodil projekt Félix Roguet, je bil učenec Viollet-le-Duca. Za prenovo je porabila več kot milijon in pol zlatih frankov in na koncu razglasi bankrot. Grad prevzame banka za prodajo.

družina Menier

Od kratkotrajnih lastnikov družine Terry je leta 1913 na dražbi kupi grad čokoladni industrialec Henri Menier, ki ga podari ženi Heleni Menier. Med prvo svetovno vojno ga odprejo kot vojaško bolnišnico in sprejme do leta 1918 več kot dva tisoč pacientov. Danes je njegova lastnica še ena gospa – Laure Menier.

Sprehod skozi grad

Vhod

Vhodni hodnik ima obokan rebrasti strop in zaključke zamaknjene enega glede na drugega. Salle des gardes je reprezentativna predsoba, včasih tudi čakalnica, kjer so gostje čakali na sprejem pri, v tem primeru, lastnika. Posledično tudi prostor, kjer so garde varovale vhod in dostop do kralja ali lokalnega pomembneža, ki je imel svojo privatno gardo. Izraz se je pojavil šele v 17. stoletju. Pred tem so se predsobe oz. čakalnice imenovale enostavno ‘salle’ – soba oz. prva predsoba. Kamin je še iz 16.stoletja in na njem je grb Thomasa Bohiera. Na stenah so flamske tapiserije.

Galerija

Galerija Katarine Medičejske v pritličju je dolga 60 metrov in najbolj slaven prostor v gradu. Nad njo je še ena v drugem. Med prvo svetovno vojno sta služili kot bolnica.

Kuhinja

Kuhinja je v najnižjem delu gradu. V njej je še vedno vitel, s katerim so dvigovali nove dostave živil, ki so jih pripeljali po reki. Pohištvo in opremo iz 17. stoletja so zamenjali med prvo svetovno vojno, saj so jo uporabljali za oskrbo bolnice.

Vrtovi

Pred vhodom v grad so veliki vrtovi.

Levo od vhoda je vrt Diane de Poitiers in desno vrt Katarine Medičejske. Oba imata utrjene bregove, da ju poplave reke ne odnesta. Vmes je velik ‘Zelen park’ in tudi labirint.

Spletna stran gradu: https://www.chenonceau.com/

Ne zamudite vsake nove objave bloga Heksagon Pariz. Prijavite se na novice.